Seveda gremo najraje na počitnice in potovanja z letalom. Ta občutek ob vzletanju je res nekaj posebnega in nepozabnega. Priznam, da na letalo ne grem nikoli popolnoma ravnodušna, razen v obdobju, ko sem tedensko letela iz Trsta v Milano. Takrat sem praktično že pred vzletom zaspala za tiso slabo uro leta in se prebudila nad hišami Malpense, ko smo že pristajali.
Ampak, ko se vkrcamo na letalo, naš čaka nova dogodivščina, nova spoznanja, drugačna hrana in predvsem nova raziskovanja, pozabim na vse skrbi in preklopim na "gumb" počitnice.
Poznam veliko ljudi, ki jih je strah letenja in zato ne grejo nikamor, razen seveda na destinacije, ki so dosegljive s prevoznimi sredstvi, ki so prizemljena. Tudi mojega očeta je bilo tako strah, da pred leti sploh ni hotel na letalo. Ni bilo šans, da bi ga spravili gor. Ko sem imela 10 let, je moja mama zrihtala letalske karte za New York in zaradi fotrovega strahu pred letenjem, nismo šli. Po dobrem letu prepričevanja je mami uspelo, in smo šli. Prepričale smo ga in odleteli, sicer na krajšo relacijo, v Istanbul. Takrat je očitno videl, da to ni tak bav-bav, kot si je predstavljal. Od takrat moja starša redno potujeta z letalom. Predvidevam, da se oče tudi zdaj po vseh teh potovanjih, vedno vkrca na letalo z nekoliko nelagodnim občutkom, ampak vedno optimistično pravi: "Če hočeš kaj videti, pač moraš na letalo." In to je to!
Moja hčerka neznansko uživa v letenju. Tudi, ko je bila še dojenček, je vse prenašala brez problema. Za moje pojme je bilo najbolj zoprno, ko še ni imela 2 leti in je morala biti v naročju, ker ni imela svojega sedeža. Ja, tako letenje je res nekoliko naporno, ker ti otrok cel čas letenja skače po naročju.Velikokrat smo imeli srečo in je zaspala, ampak tudi takrat se ne moreš veliko premikati, ker imaš v naročju otroka. Tistih nekaj kil v naročju, pa postanejo po dveh, treh urah letenja, dvojne ali celo trojne kile.
Edina težava pri letenju otrok lahko nastane zaradi pritiska v ušesih in ker ne znajo zehati na komando, je to lahko za njih kar neprijetno. Otroci naj pijejo, žvečijo (bombon, zvečilni gumi) med pristankom in vzletom, da se jim lažje izenači pritisk v ušesih.
Na krajših letih imamo vedno kakšen film ali igrico na telefonu, da si krajša čas. Pri medcelinskih letih je pa sploh za otroke zelo zabavno, ker je seveda na izbiro cela paleta risank, filmov, igric ... Stevardese po navadi vedno poskrbijo najprej za otroke in jim postrežejo z razno raznimi darilci, otrokom hrano postrežejo najprej in šele potem odraslim. Skratka, tudi, če je let 10 ur, otrokom čas kar hitro mine, malo filmov, malo risank, nekajkrat obisk stranišča, malo sprehoda po letalu in na koncu zmanjka časa za spanje, ker že pristajamo.
Vsem svetujem, da se odpravijo raziskovat svet, tudi z letalom. Pri potovanjih vas otroci naj ne ovirajo, ampak bogatijo. Na drugem koncu sveta vas čakajo neskončna doživetja, za vas in vaše otroke, ki vas bodo obogatila in napolnila z novo čarobno energijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar